Aleš Makovac

Kettejeva glasbena podoba

Operni muzikal Kette je moje tretje obsežno glasbeno-gledališko delo. Tudi v njem ostajam zvest svoji naravnanosti k tonalitetnemu kompozicijskemu mišljenju, ki ga mestoma – tam, kjer to vsebina izrazito narekuje – prekinjam z oddaljitvami v atonalni svet in uporabo alternativnih kompozicijskih tehnik.

Odločitev za obliko opernega muzikala izhaja iz glasbene zasnove tega dela, kjer se neprestano prepletata svetova opere in muzikala. Muzikal se kaže skozi izrazite, zaključene songe, sodoben način pripovedovanja in odprtost do različnih zvočnih estetik ter interpretativne individualnosti. Po drugi strani operni slog vstopa skozi klasični način petja – z močno oporo v dihu, resonančno zgradbo tona in vibratom – ki omogoča projekcijo glasu brez tehnične ojačitve. Na določenih mestih prav ta operni pristop dosega glasbeno in čustveno sublimacijo ter dogajanje povzdigne nad vsakdanje.

Temeljna značilnost glasbene zasnove zgodbe o slovenskem pesniku je bogata čustvena paleta, ki jo že libreto pripisuje osrednjemu liku. Od Kettejevih ljubljanskih gimnazijskih let, zaznamovanih z mladostno razigranostjo, hudomušnostjo in zrelim bojem za slovenstvo, preko kompleksnega odnosa s stricem in napetosti s škofom Missio ter profesorskim zborom, do prihoda v Novo mesto – v glasbi ujetega kot svetlega, optimističnega prostora. Tu v ospredje stopi tudi ljubezenska zgodba, ki preplete pesnikovo poezijo s slikovitimi kraji – reko Krko, novomeškim Glavnim trgom, Kapitljem – in hkrati vodi do njegovega odhoda v vojsko. Drugo dejanje sledi začetkom Kettejeve bolezni. Glasbeni svet postaja vse manj svetel, v ospredje prihajajo spomini, in v trenutku znova prebujenega upanja se pesnik poslovi.

Slikovitost libreta je narekovala izrazito slikovito kompozicijsko govorico. Izbrana zvočna govorica je – v skladu s čistostjo osrednjega lika – prav tako čista, pogosto brez odvečne zvočne navlake. Instrumentalna zasedba ostaja enaka kot pri mojih prejšnjih glasbeno-gledaliških delih: godalni ansambel s klavirjem. V tem zvočnem okolju najlažje izrazim ljubezenske in nostalgične prizore, ki gradijo čustveno hrbtenico predstave. Predvidena je tudi preparacija godalnih zvokov, s katero vstopamo v svet muzikala in ustvarjamo zvočno iluzijo večjega, rahlo zamegljenega orkestra. Klavirski del ostaja čist, simbolizira pesnikovo notranjo jasnost in obenem prispeva k minimalizmu tam, kjer ga glasba potrebuje.

Posebno mesto v kompoziciji ima kratki motiv v violončelu, ki neopazno odpre celotno delo. Ta motiv je neizrazit in ves čas ostaja nedokončan – pojavlja se večkrat, različno obarvan in kontekstualiziran. Čustveni epilog doživi v samem zaključku, ob besedah komentatorja: »Dragi prijatelji, povedali smo vam zgodbo…«, ko se razreši v zaključeno glasbeno misel.

Za razliko od mojih prejšnjih del je zaključek tega opernega muzikala zasnovan kot postopni razkroj misli in besed – kot počasno odzvanjanje v tišino. Učinek je podoben trenutku, ko obstanemo na Julijini brvi čez reko Krko v Novem mestu in opazujemo, kako reka počasi odteka… kot mnoge misli, ki se nežno poslavljajo – v večnost.