Aleš Makovac

Vsebina

1. dejanje

Graščak Benjamin in njegova hčerka Manica se pogovarjata. Manica je dobro, nežno čuteče in odkritosrčno dekle, ki v srcu prav nič ne odobrava očetovega mišljenja o ljudeh, ki se zanj mučijo in pehajo. Graščak se obotavlja odložiti dolg poštenemu in delavnemu Dražarjevemu fantu in mu privoliti v poroko s Francko, ki služi pri njem. Tudi Dražarijo hoče graščak dobiti v svojo posest. Toda za Dražarjevega se zavzame Martinek Spak – Deseti brat, ki ima z graščakom še neporavnane račune. Pove mu, da ima pri sebi dokument, ki razkriva skrivnostno dogajanje na Polesku. Zaradi tega je Spak v sporu tudi z Marijanom, ki prezira berače. Graščak skuša vso težo obtožbe ublažiti z lepimi besedami. Toda Martinku laž ne gre do srca, saj zahteva pravico zase ter plačilo za svojo nesrečno, mrtvo mater. Dokaz – dokument drži v rokah.

Stric Dolef se zelo razveseli prihoda novega učitelja Kvasa. Pozdravita ga tudi Krjavelj in Martinek Spak. Slednji si želi z učiteljem imeti prijateljski odnos. Prišlek se seznani tudi z Manico, Balčkom ter Marjanom. V Marijanovem srcu se že poraja ljubosumje, saj opazi Manico, kako občudujoče gleda za Lovrom. Nazadnje se učitelj sreča še z graščakom. Srečanje pa prekinejo kmetje, ki se po napornem delu vračajo domov z veselo pesmijo.

2. dejanje

Prvi prizor

Ohcet v Dražarjevi bajti.

Zbralo se je staro in mlado, skupaj pridejo možakarji in brhka   dekleta, tam pojo, plešejo, pogovor teče o raznih novicah. Dogajanje prekine Krjavelj s humorno pripovedjo o hudiču. Sledi stara kmečka ohcet v ritmu polke in potrkanega plesa. Na ohcet je prišel tudi Kvas z novico, da je na Dunaju revolucija in se v Ljubljani ustanavlja meščanska garda. Tradicionalni gost vseh pivskih svečanosti, stric Dolef, si ne more kaj, da ne bi ob tej novici dal duška svojemu navdušenju s klicanjem in vzpodbujanjem svoje okolice. Marijan, ki je tudi prišel na gostijo, ostro nasprotuje tem novim idejam. Med njim in Kvasom se vname prepir, ki bi se razvil do pretepa, če ne bi Krjavelj pomotoma dal godcem znaka za ples, s katerim se prizor konča.

Drugi prizor

Na gozdni jasi blizu Slemeniškega gradu.

Balček in Manica nabirata cvetice in pojeta. Manico v prijetnem sanjarjenju prekine Kvas, ki ji razodene zgodbo o prepiru z Marijanom. Ko se pomirita, si izpovesta čustva, ki jih gojita drug do drugega. Prekine pa ju Marjan, ki je Kvasa zasledoval že od Dražarjeve ohceti. V divji jezi naprti Manici najhujše očitke ter se niti pred Kvasom ne sramuje razkritij svojo prostaško naturo. Lovro žalitvam ostro nasprotuje ter povabi Marijana na moški razgovor med štirimi očmi. Nadvse mučno situacijo pa reši Balček, ki priteče k Manici, da bi ga odpeljala domov. Manica odide z Balčkom in tudi Kvas jima sledi.

Marjana pa pri odhodu prestreže Martinek Spak, ki je že nekaj časa skrivaj prisluškoval razgovoru. Med obema se razvname prepir, v katerem Spak še bolj razkači Marijana z zagotovilom, da ne bo nikoli dobil Manice, pa naj se trudi kolikor hoče. Marjan ga ozmerja z »beraškim malharjem« in odide. Grozeče se napoti Martinek za njim.

3. dejanje

Velika sobana na gradu Slemenice, god graščaka Benjamina.

Prvi prizor

Zbrana je pisana družba trških veljakov. Med gosti pa hodi Manica, ki mora, še vsa preplašena od prejšnjih dogodkov, skrbeti za vesele obraze okrog sebe. Na godovanje je prišel tudi Marijan, ki pa se skuša odtegniti vsaki veseli družbi. Vsega zlovoljnega odkrije Manica in mu izpove svojo ljubezen do Kvasa. Čeprav sta z Marijanom prijatelja od mladih nog, on tega noče razumeti in ostane zakrknjen. Njegove besede, da mora Kvas čim prej stran, Manico prizadanejo, zato odide. Medtem se je mladina odločila za contredanse, med katerim se Mežon pritožuje graščaku zaradi Kvasovih škodljivih in svobodomiselnih idej. Mežon je namreč oster nasprotnik vseh svobodomislecev. Contredanse se konča, v dvorano pripeljejo Balčka, ki napove deklamacijo novo natisnjene Prešernove pesmi »Zdravljica«. Vsa družba pozorno sledi smelim mislim nove mojstrovine ter prekinja deklamacijo z glasnim pritrjevanjem. Edino Mežon se ves ogorčen poda h graščaku, da mu namigne o pravilnosti svojega mišljenja o Kvasu. Njegovo razburjenje seže celo tako daleč, da prekine deklamacijo in ožigosa pesem za škodljivi, skratka, za revolucijo. V družbi se hitro ustvarita dva tabora. Razburjenje se poleže šele, ko Kvas pojasni, da je pesem izšla s privoljenjem cesarske cenzure v »Novicah«. Ker so objokanega Balčka morali odvesti, nadaljuje deklamacijo Kvas sam, ki ustvari med vso družbo navdušeno pritrjevanje in odobravanje pesmi. Toda spet se dobro razpoloženje podre z Marijanovim vpadom. Marijan hoče Kvasa do kraja oblatiti kot navadnega hujskača, ki v zvezi z Martinkom Spakom hoče delati zdraho med višjo družbo. Razburjenje se pa kmalu poleže, ko se na višku konflikta pojavi pri vratih Krjavelj. Zaduhal je dobro pijačo in jedačo ter jadrno prisopihal družbi povedat o »čudnih zvereh« v bližnji hosti. Njegova pripoved o teh »divjih teletih« razvedri vso družbo. Kmalu so lovci z Marijanom in s Kvasom vred zbrani okrog graščaka. Z njihovo lovsko pesmijo se slika zaključi.

Drugi prizor

Gozdna jasa vrh skal. Noč.

Luna osvetljuje okolico, po kateri se še tu in tam razlegajo klici lovcev in gonjačev, naposled pa vse utihne. Med drevjem stoji Martinek in se pogovarja s svojim Bogom. Prosi ga, naj ga zaradi pregreh ne zavrže. Njegovo razmišljanje prekine Kvasov in Marijanov prihod. Oba izmenjata ostre besede zaradi Manice. Marijan gre v svoji ljubosumnosti celo tako daleč, da na Kvasa nameri puško. Toda trde pesti kmečkega učitelja se polaste nasprotnikove puške, ki v velikem loku zleti daleč stran. Kvas odide. Marijan, osramočen zaradi Kvasovega odločnega nastopa, zgrabi puško, ki jo je Kvas v naglici pozabil, in nameri nanj. Toda Deseti brat mu prepreči podlo namero. V skrajnem besu udari Marijan Martinka po kolenih, toda ta vstane, ter se zakadi proti Marijanu. Medtem ko mu hoče iztrgati puško, pa poči strel in Martinek se ob Marijanu težko ranjen zgrudi na tla. Z veliko težavo se Deseti brat odvleče s strašnega kraja. Medtem se od daleč sliši hripavo petje pijanega Dolefa, ki se po tej poti vrača iz Obrščakove gostilne na grad. Pri tem naleti na napol mrtvega Marijana, začne na ves glas klicati na pomoč ter skoraj trezen zdirja na Slemenice poročat o dogodku. Kmalu se zbere nekaj ljudi z gradu in kmetov iz okolice, ki najdejo Marijana hudo ranjenega. Z graščine priteče tudi graščak v družbi Mežona, ki prične takoj preiskovati okolico. Najde Kvasovo puško in začne sklepati, da morilec ne more biti nihče drugi ko Kvas. Njegovo sumničenje še bolj potrdi Kvasova vrnitev. Lovro se je bil namreč spomnil, da je pozabil puško. Toda zelo je presenečen, ko naleti na jasi na celo gručo ljudi, katerih oči so uprte vanj. V tem trenutku pa že pristopi sodnik Mežon, ki aretira Kvasa zaradi suma zločina nad Marijanom. Manica, ki je vse to slišala, ostro zavrne Mežonovo obtožbo, toda graščak jo s trdimi besedami prekine, izrazujoč obžalovanje, da je do tragedije prišlo. Kvas vse obtožbe zanika. Prihod ranjenega Martinka Spaka dejanje spremeni. Z veliko težavo se Deseti brat s Krjavljevo pomočjo privleče do graščaka, kjer razodene ljudem svojo žalostno zgodbo in razkrije vso skrivnost svoje osebe. Graščak je namreč njegov polbrat, Lovro Kvas pa njegov nečak. Istočasno mu izroči zavezane listine, ki pričajo o resnici njegove izpovedi. Z močmi je popolnoma pri kraju. Zadnjič se obrne h graščaku, sklene Manici in Lovru roke in umre. Martinkovo truplo odneso, ljudje se počasi razhajajo. V gozdu se dani, prvi žarki posijejo skozi veje, in v njihovi svetlobi objeta stojita Lovro in Manica pred novim življenjem.